V dan noviga leta (1848).
Človek je nečimernosti enak postal, njegovi dnevi gredo memo kot senca. Psalm 143. 4.

Sleherni, ki je današnjiga noviga leta dočakal, se veseli — no svoje veselje na mnogotere viže razodeva; pobožni se radujejo v Gospodu, povzdigujejo svoje serca v zahvaljo za vse od njega prejete dari, in se priporočujejo za naprej v njega varstvo in pomoč; bistroumni mlajši, ki so miločutniga serca, kušnejo danas svojim ljubim staršem roke, in jih z nekimi solzicami pomočijo, ki so veliko višejiga pomenka in veljave, kot mnoge dolge vošivne besede; mnogoteri hišni oče ali mati napije danas, z nar boljim svoji veseli družinici dobro zdravje in še veliko dobrih in veselih let dočakati; vsi nižji služabniki, slasti po mestih, se vklanjajo danas zmiraj gor po stopnjah vikšini in se njih milosti priporočujejo; sosed stopi danas v hišo soseda mu veselo novo leto privošit; znanc pride k znancu, prijatel pride k prijatlu, de si podasta roke, zavezo ljubezni no stare prijaznosti poterdita. Take vošila neso ravno vselej prazne, saj vender večkrat pričujejo tudi od ljubezni, ki je perva zapoved naše sv. vere.
Tudi jest, vaš duhovni oče, imam kar veliko zaloga dobrih vošil za vas — svoje ljube duhovne otroke, in veliko let se že trudim jih v vaše serca za vaše osrečenje spraviti. —— Vam bolj starim privošim nekoliko veči mero poterplenja in krotkosti, de bi še te kratke dni — od kterih bi vtegnili reči, de neso po vaši misli — iz ljubezni no pokoršine proti Bogu, v duhu pokore in v posnemovanja vredni izgled svojim sobratam preživeli. Vošim vam zakonskim, de bi se pogostama spomnili prisege ljubezni no zvestobe, ki ste jo pred altarjem storili, no de bi jo svoje žive dni zvesto deržali; vam gospodarjem, de bi bili terdni stebri svojih hiš, in vam gospodinjam — de bi jih vedno podpirale, de, kar oni z težavo in trudam pridobe, bi ve z mero in modrostjo k pridu svojih družin in druzih Jezusovih bratov obračale. Vošila moje za vas starše sto te, de bi svojim mlajšim v vsim dobrim naprej svetili, no jih v strahu Božjim za nebesa zredili, za vas mlajše pa, de bi svoje starše kot žive podobe Božje spoštovali, no jih v njih oslablenji hvaležno podpirali; vam fantam privošim, de bi bili cvet, up in veselje naše doline; vam dekletam, de bi nobena iz poti nedolžnosti no pravičnosti ne zašla, in vam otrokam, de bi, kakor na letih in starosti, po Jezusa zgledu tudi v razumenji, lepim zaderžanji in v ljubezni pri Bogu in ljudem rasli. Jest privošim in prav iz serca želim, de bi v vsih vaših zakonskih zavezah, hišah, družinah in soseskah prava ljubezin, edinost in prijaznost počivale, de bi vi vsi ena Bogu prav prijetna družinca postali, no vredni bili enkrat pred njega sv. obličje priti. Ta namen pa lože in gotovši doseči vas povabim in prosim — vam privošim in serčno želim, de bi z menoj tudi danas premislili: Kako, de se vse posvetno spremenuje, in vse pozemeljsko preide. Če se danas noviga leta veselimo, in si po eno leto k svoji starosti prištejemo, spodobi se tudi spomniti, de smo se za celo leto proti večnosti pomaknili.
Ti pa vsigamogočni, dobrotljivi Bog! — Oče svitlobe — od kateriga vse dobro pride, vodi danas moj jezik, razsvitli um mojih poslušavcov, in omeči jih tako, de bi se jest z svojimi besedami kar globoko v njih serca zariniti zamogel.
Speljanje.
Resnice, de vse pozemeljsko je premenovanju podverženo, ne bo treba na dolgo spričevati, zadosti bo v ta namen svoje oči nekoliko okoli sebe oberniti; ni jo mende tako visoke gore na svetu, de bi kadaj z morjem zagernjena ne bila; neizmerljivo število hišic, morskih polžev, mišelnov in druzih žival, ki se v njih kamnji najdejo, spričuje to učenim do beliga dne; še dan današni se semtertje primeri, de neznane podzemeljske moči vzdignejo iz globočine morja visoke gore na dan; po hudih potresih, oblakov vdertjih, gorečih gorah i. t. d. so se, — in se še kar velike premembe na svetu gode, tudi vse gore se nižajo in doline višajo. Ljudje sami so se že tudi na svetu veliko spremenovali; nekdanje tamne gojzde so zrečili, močirja ocedili no posušili, jih v gorke kraje in prijetne, smejajoče raje preobernili, de, kjer je nekdaj zverina in strupenina prebivala, zdaj omikani ljudje v lepih vaseh, tergih in bogatih mestih stanujejo; reke, ki so ob povodnjih strašno razsajale, so med terdne bregove spravili no jim nar rodovitniši polja oteli. Vsako leto gre po veliko tavžent ljudi iz Evrope v severno Ameriko, kjer dobi človek za malo denarjev po več sveta, kakor ga ima pri nas mnoga mala soseska; tam zrastejo v malo letih lepe vasi, tergi no velike mesta, bi rekel, kot pri nas gobe čez noč; pred 20 leti so šteli tam 7, zdaj že 17 milionov duš. Celi kras in ves naš kraj sta bila nekdaj do blizo verh Nanosa hrastov gojzd. Ali ni zginil ta gojzd, ali ga neso ljudje spravili toliko de ne do zadnjiga drevesa? —
Tudi se dobro ve, zlasti od jutrovih dežel, de, kjer so bili v zlo starih časih pitani kraji, nar rodovitniši dežele, in nar bogatejši no imenitniši mesta, so zdaj razpadine in pušave, v kterih sopet zverjačina domuje; v amerikanskih gojzdih se najdejo velike mestne podertnine; kdo neki ve za narode, ki so jih zidali, ali v njih stanovali? Oglej — tamle zad za krasam, ob času Kristusa drugi Rim imenovan, kjer je cesar August večkrat prebival z svojo cesarico Livijo, ki je Prosekarju svojo visoko starost pripisovala; Oglej je bil nar bogatejši kupčijsko, rimsko mesto, saj šestkrat veči od sedanjiga Tersta; Atila, imenovan šiba Božja, ga je bil v petim stoletji razdjal. Pretečeno poletje sim ga bil še z našim gospod obhodnikam objiskat; pred 800 leti je poskerbil patrijarh Popon iz grobelj nar lepši kamnje poiskati, no iz njega veliko in krasno cerkev in grozno velik in terdni turn sozidati; scer je še semtertje pa zlo malo in raztresenih hiš; koder je mesto bilo so zdaj nar rodovitniši njive, pod raljo pa stara podertina. Zamerkajte vi mladi, de tudi zelen kamin, nar dražeji marmor, za kteriga rudo se več ne ve, in iz kteriga so stebriči na našim tabernakeljnu narejeni, je bil tudi iz razpadnine, nar berže kakiga ajdovskiga tempeljna, v Ogleji skopan; tam okoli grede se vidijo prek cest, na njivah, pred ali med hišami veliki stebri, ali celi ali njih kosi, iz nar terdneji čez morje pripeljaniga kamnja; kmetške hiše zidaje so mnogi karniš, steber, njega glavo ali podnožje, ali drugo lepo obdelano kamnje, kakor jim je ravno na roke prišlo v zide stavili. O prijatli! — tak pogled in premislik, kaj je nekdaj Oglej bil, in kaj je zdaj, mora človeka z milogrozo omečiti, no ga do solza ganiti. —
Pa ne le samo obličje sveta, tudi vse druge pozemeljske stvari so spremenovanju podveržene; od nar manjši travice, vse stebovje, germovje gor do nar večih dreves; vse živalice gor do slona se vedno premenujejo v svojih merah, podobah, oblačilih in druzih lastnostih; tako tudi človek, kaj bomo rekli! — sam Jezus je bil po človeški natori premenljiv; kakor druge deteta v Betlehemu rojen, v pelnice povit in v jasli položen, je bil na današnji dan obrezan; mladenčik 12 let je svoje starše na Božji poti v Jeruzalem spremil; in v dobi 30 let, tedej kot možak se je obljubljeniga in poslaniga odrešenika celiga sveta v Izraelu razodel, in še zadnič pri vstajenju svoje vmerjoče in strohljivo telo v nestroljivo premenil, in z takim v nebesa šel.
O vi moji, posebno mladi prijatli no prijatelce! — tudi vi se enako vsim drugim ljudem spremenujete; kot kilove in negodne detica ste dneva svitlobo zagledali; ko bi se ne bili starši ali drugi ljudje vas vsmilili, vas obvarvali no zredili, berž bi bili poginili; ali po njih veliki skerbi ste zrastli k pastirčikam in pasteričicam, svojim ali drugim živino pasti; zdaj pa ste odrašeni, lepi no cveteči fantje in dekleta; vroča kri šviga po vaših žilah, veliko moči občutite v svojih udih; zdaj ste se še le zvedili; zdaj je jelo vas še le prav mikati po živlenju; zakaj zdaj ste v spomladi, — v cveteči, nar prijetniši dobi svoje starosti. Ali, kakor se spomlad v poletje, to v jesen, in jesen v zimo spremeni, se bote tudi vi —	če pred ne umerjete — po enacih stopnjah spremenovali, dokler v zimo svoje starosti ne pridete; vaša cvetečnost bo ovenita, gladka obrazna kožica se bo zgerbila; oginj vaših oči bo vgasnil; vaši lasje, ki vam zdaj v lepoto služijo, se bodo posušili, morde iz glave skapali, de bote beloglavci ali plešici; moč vaših udov vas bo čedalje popušala; glava, ki jo zdaj pokonci nosite, se vam bo obesila, život sključil; ob paljčici boste komaj, znabit napol slepi, hodili; nič vas ne bo več veselilo; misleč, de ste sebi no drugim v nadlego, boste želeli k očakam se vleči. O preserčna mladost! — to si vender k sercu uzami, de kar te danas mika, se ti bo morde že jutre gnusilo, de na tim svetu se kar velikrat smeh v grenki jok, veselje v veliko žalost, čast v nečast, sreča v nesrečo, bogatija v siromaštvo, obilnost v pomankanje, zdravje v bolezin in živlenje v smert spremeni.
Kakor vsaka reč na svetu, ki iz korenik zraste, naj bo tudi drevo 5000 let staro, in kakor vsaka še tako velika žival, se ne spremenuje samo ampak tudi preide, ravno tako tudi človek; narodov je že bilo na svetu mende brez števila, ki so po veliko sto let živeli no prešli, brez de bi bili mi kaj od njih zvedili; od druzih so, toliko de ne, same imena nam došle; tako so bili Hindostanje in Babilonci, Kaldejci no Perzijani, Fenicijarji no Egipčani zlo slavne ljudsta, pa že pred več tavžent leti so poginile z svojo slavo vred; v tih poslednjih časih so hodili evropejski učeni v tiste kraje groblje in razpadnine njih poglavnih mest razkopavat, in so najdili na grozno lepe primere izdelane reči večidel kamnate in so se iz njih prepričali, de to so bili močno zbrihtani, vmetovni no razumni narodi. Nar starši no imenitniši narod v Evropi je bil Greški. Greki neso bili v zlo starih časih nikoli enimu samimu glavarju podložni, ampak razdeleni so bili v 50 do 80 manjih deržav; imeli so zaveze ali pogodbe med sabo, se združeno domačim in vunajnim sovražnikom braniti; oni so bili napovedljivo bistriga uma in grozno vmetovni v zidarstvu in podobodelstvu in v mnozih druzih vmetnijah; v njih razdjanhi poslopjih in tempeljnih išejo mojstri še dan današni lepih mer in primer za žlahtno zidarstvo. Greki so bili sami mnoge vednosti znajdili, no so bili v posvetnih rečeh — akoravno ajdje —  grozno učeni, in scer tako, de so postali učeniki vsih druzih evropejskih narodov do današnjiga dne; nar gorje so cveteli okoli petiga stoletja pred Kristusam. Med tem so bili prišli Rimlanje na noge in so z svojo junakostjo do časa Kristusoviga rojstva ne samo Grecijo ampak tudi vse druge tačas znane pitane dežele in ljudstva pod svojo oblast spravili. Cesar August je gospodoval čez Talijansko, Špansko in Francozko deželo; čez Nemško do Dunaja in Donave, čez Ogersko in vso današnjo Turčijo; ni ga še bilo, od kar svet stoji, tako veliciga cesarstva; tudi Rimljani so bili grozno brihtni, vmetovni no učeni, tode njih cesarstvo ni dolgo obstalo. Nemci so bili vdarili na Francosko in Špansko, Goti no Dolgobradci čez naše kraje na Talijansko, Atila je tudi veliko pripomogel, de so bili že zlo omehkužene Rimljane premagali no na večernim njih cesarstvo spodkopali no overgli; v jutrovih deželah ga je bilo še nekaj ostalo, ktero so pa veliko kasneje Turki pod-se spravili. Vsa velika čast, slava, moč in imenitnost, še clo jeziki tih narodov so prešli. Iz po velicih vojskah pomešanih narodov so nove ljudstva, novi jeziki zrasli tako, de ga ni več naroda, ki bi greško kot stari Greki, ali latinsko kot nekdanji Rimljani govoril. Učeni, kteri hočejo njih kar lepo in krasno pisane bukve brati, se morajo z njih jeziki soznaniti. Le ime kakiga blagiga vladarja, ali junaškiga vojšaka, ime kakiga grozno učeniga, ali — od kar so se dali po sv. veri razsvitleti — ime kakiga posebno svetiga možaka je nam znano; vse drugo je prešlo; to vemo, de Greki no Rimljani so pred nami na svetu bili, no de jih ni več. Tako preidejo vsi narodi! —
Kdo ve, koliko rodov je preteklo, od kar so Goti no Dolgobradici tod doli na Talijansko vreli? — ali od kar je Atila Ljubljano končavši na Oglej planil? kdo so bili, kako so se imenovali, ki so pred 800 — 400 ali clo pred 200 leti v tih naših krajih stanovali? — še 100 let nazaj skoraj nič več ne vemo. Vse preide, vse se zazabi. O moji preljubi Št. Vidci! — za malo tednov bo 35 let, od kar sim bil k vam prišel; če se danas dol po možkih in ženskih stolih ozrem, ne vidim več nobeniga tistih očetov in mater, ki sim jih tačas navadno vidil; kje so tisti pošteni, sivi možaki, ki so bili tako krepki stebri svojih hiš in celiga komuna? Kje so tiste pobožne matere vbozih, ki so tako obilno za križev pot skladale? — Prešli so — ni jih več; — za malo časa nam bodo še clo iz spomina padli; prešlo je pa v tim času tudi veliko druzih mož in žen nar gorši dobe; marsikteri fantje in dekleta, ki so bili veselje svojih staršev, so pomerli, poginilo je tudi zlo veliko druzih še bolj mladih ljudi. Prijatli! — ko bi vsi tisti, ki smo jih v tih 35 letih milosti nebeškiga očeta zročili, danas vstali no sem v cerkev prišli, bi mogli vi jim prostor narediti, do eniga vun iti, zakaj kakor vi danas bi je natlačeno napolnili. Koliko jih je bilo lani na današnji dan na tim sv. mestu, ki neso nar manjši mislili, de bodo tako berž svoje popotvanje dokončali; danas jih ni več tukaj, vlegli so se k očakam; po človeško misliti no soditi tudi lahko rečemo, de mnogoteri zmed nas, ki si tudi tega ne šteje, ne bo več drugo novo leto lesem prišel, ampak stal bo že pred sodnim stolam, in zaslišal sklep pravice Božje. To gre veliko berže, kakor si zamoremo domisliti; slednji dan slišimo, zdaj od domačiga zdaj od unanjiga; zdaj od premožniga zdaj od siromaka; zdaj od stariga zdaj od mladiga; tako od očeta, od matere, od fanta, od dekleta ali od otroka, de so oči zatisnili. Tako bo prišla versta gotovo tudi na nas; majhna reč se bo priklatila, in bo jutre tebe — pojutrajnim pa mene stisnila; znabit, de še priložnosti ne bom imel od vas slovesa vzeti. Mogoče, de me bote spoštljivo, mi poslednjo čast skazaje h grobu spremili; doli po vsi dolini se bo razglasilo, de g. Vertovc v Št. Vidu so umerli, pa berž bo vse vmolknilo; če bo ravno moj duh še veliko let vas obhajal, vender me bote počaso iz misli pustili; zakaj za 50 let bodo ze večidel drugi na tim mestu shajali, no za 100 let ga ne bo na novo leto clo nobeniga zmed nas v ti cerkvi; pozabilo se bo že na nas, pozabilo, de smo na svetu bili. Trije deli teh? ki vas danas tu vidim, še mende ne pomnite, kdaj sim lesem prišel; jest — sim vas večidel po vodi no Sv. Duhu pri kersti prerodil k otrokam Božjim, neste tedaj samo moje ovčice, ste tudi moji duhovni otroci, tolikanj veči je vaša dolžnost si moje očetovske besede k sercu vzeti. Dajte se tedaj prepričati; spoznaj no razumi, o preserčna mladost, de tukaj ga nimamo ostanka, de smo le popotniki, de človeka živlenje mine kot trava na polji, kot rosa na veji, kot megla na nebu; de, po besedah Daniela, je človek nečimernosti enak postal, in de njegovi dnevi gredo memo kot senca.
Akoravno je vse pozemeljsko premenljivo in preidljivo, vender Bog, ki je zemljo vstvaril, se ne spremeni, ne stara in ne preide; on je od vekomaj in bo na vekomaj ravno tajisti. Kakor vse pretečene leta nas bo tudi za naprej z svojo nezapopadljivo ljubeznijo in dobroto objel, in nas po svoji neskončno modri previdnosti no mogočnosti na našim popotvanji podpiral, obvarval in z vsim potrebnim previdil, dokler nas iz tega sveta ne pokliče. On je pravi no edini vir vse milosti no pomoči; v njega samiga gre zaupati, no kdor v Boga upa, pravi sv. Duh, ne bo nikdar osramoten. Vse drugo upanje v posvetne, premenljive in preidijoče reči je prazno; ne upaj tedaj prijatel — v lastno pamet, že marsikterimu so se možgane zmešale, de je obnoril; ne upaj v svojo telesno moč, vtegnila bi oslabeti; ne upaj v zdravje, v tvojim zdravju je že seme prihodnje bolezni; ne opiraj se na posvetno čast, zakaj nema nobene prave podstave; ne zidaj na posvetno blago, na bogatijo, njega stebri bi vtegnili spodleteti, koliko bogatih in zlo slovečih hiš je že prišlo na nič, na beraško palico ! — ne zanašaj se na perjatle, kteri, kar danas obljubijo, že jutre ali nečejo, ali ne vrnejo, ali ne zamorejo dopolniti; tudi ne hrepeni po nezmernim, prepovedanim veselju, tebi ne bo od tiga druziga ostalo, kot hudo ranjena in boleča vest. Le na samiga Boga tedaj, ki je zmiraj ravno tajisti, kteri hoče, ume in zamore pomagati, svoje zaupanje stavi.
De se vse posvetno spremenuje in de vse pozemeljsko preide, naj ti služi pri mnozih okoljnostih tvojiga živlenja v tolažbo serca in v pokrotenje tvojiga duha; pri nobenim, tudi nar večim terplenji, v nobeni nesreči ne gre obupati; vsaka reč na tim svetu se premeni, terpi tedaj le nekoliko časa; tvoj jok bo minul, tvoje solze bodo obrisane in ti se boš morde še veliko smejal; tvoja žalost ali brikost se zamore še v veliko veselje spremeniti; iz tvoje bolezni se bo znabit terdno zdravje sčimilo; iz tvoje nesreče — kar se je že zlo velikrat na svetu primerilo, iz tvoje nesreče ti zamore nar veči sreča zrasti; tvoji protivniki no sovražniki, ki so te oblezovali, preganjali, spodkopovali, bodo omolknili, spremenili se ali prešli, de bo tvoja nedolžnost in pravičnost očitna postala. Nič se ne more človeku primeriti brez božjiga vedenja in pripušenja; kar pa Bog stori, je vselej tudi prav storjeno, še clo hudo zamore on tako obračati, de človeku k dobrimu služi no tekne. Brez križev in terplenja, brez zopernost in težav bi mende na svetu clo malo čednosti no zasluge bilo; ne ljubezin prijatlov, ampak neprijatlov je velike veljave pred Bogam.
Kakor Bog ne preide, ne bodo tudi naše duše prešle, temuč dokončavši svoje sedanje popotovanje bodo svoje mesene, premenovajoče suknje slekli, jih dol položile in se pred Stvarnika vzdignile, ki jih je vdahnil; pa le pravični bodo šli v večno živlenje, krivični pojdejo v večno — večno pogublenje. Čas pričijočiga živlenja je nam odločen, de bi mi zvesto le dobre ali zveličanske dela dopernašaje si nebesa zaslužili, ne pa z hudobnimi si pekla pridobili; kar bomo tedaj na tim svetu sejali, bomo na unim želi; kakor bomo tukaj ali obilno ali skopo sejali, bomo tam bogato ali skopo želi; kdor bo pa ljulko sejal, ne bo pšenice žel.
Nam k tem odločeni čas je kratik in hiti: tudi ne vemo ne ure, ne časa svojiga odklica ali svoje smerti; Gospod bo prišel ob času, v kterim se nam ne zdi, poterkat in nas poklicat; bodimo enaki modrim devicam, ki so ženina čakale, ne samo z svetili, ampak tudi z oljem, in poskerbimo, de bomo nam odločeni kratki čas na vso moč k dobrimu obračali. Torej, ko bi bila poslednje leto ali v pretečenih časih kaka krivica med vami storjena, danas jo popravite, dokler je dan, ko bi nastopila noč, bi je ne mogli več popraviti; jutrajšniga dne si neste več svesti, čas hiti; — ko bi bili v svojim dozdajnim živlenju Bogu ali ljudem kaj dolžni ostali, zamudili ali opustili: berž ko berž namestite, dokler vam še solnce živlenja sveti, zakaj dan se je že dobro nagnil in solnce bo hitro šlo za Božjo gnado, — čas hiti; — ko bi še kaka zamera ali rezžalenje med vami bilo, spravite se z svojim neprijatlam, podajte si roke, po nauku Zveličarja, dokler ste še z njim na poti — potem bi prekasno bilo, čas hiti. — Torej tudi jest vas prosim tukaj pričo svojiga Boga za odpušanje, ko bi se bil kadaj kaj enimu ali druzimu smed vas po nevednim in nevoljivim zameril; Bog je moja priča, de je nesim nikoli misli imel kogar rezžaliti, vam pa preljubi;— nimam nič kaj odpustiti, marveč se vam zahvalim za ljubezin in spoštovanje, s kterim ste bili meni vdani; zahvalim prav lepo za vse dobro, kar ste od mene nagovarjeni, storili, prosim vas tudi za malo poterplenja z mano, — čas hiti. — In ker nar berže se ne bomo danas čez eno leto več vsi na tim sv. mestu vidili, vam še priporočim pogostama naukov se spomniti, ki sim jih vam vedno ne sam od sebe, ampak le iz ust Jezusa oznanoval in do živiga priporočeval; k sercu vzeti si njegove besede, kjer pravi: nebo in zemlja bote prešla, moje besede pa ne bodo prešle, in pristavim še z sv. Pavlam rekoč: Če bi angel iz nebes prišel vam drugi evangeli oznanovat, nikar mu ne verjemite, to je, nemogoče bi bilo gorših naukov od Jezusovih oznaniti; ko bi tedaj vam — zlasti mladim ljudem — drugi — druge nauke oznanovali, spomnite se, de sleparji, goljufi so, de so pohujšljivci no zapeljivci. Bog hotel, de bi se moje današnje besede globoko v vaše serca vkoreninile! — In tako nastopimo in živimo novo leto Gospodu, in ko bi bila njegova sv. volja — tudi letas vmerjemo Gospodu! Amen.

